V Mozaiku matematikov zbiramo pripovedi naših diplomantov o njihovi študijski in poklicni poti. Če bi želeli, da objavimo tudi vaš prispevek, nam ga pošljite.


Ksenija Bartol, diplomantka uporabne matematike (1998), zaposlena kot vodja programa za javni sektor v podjetju Comtrade (objavljeno 6. decembra 2013):

Matematika kot univerzalen koncept me je pritegnila in navdušila že pred odločitvijo za študij. Med študijem se je ta slika še izostrila in konceptom so se pridružila orodja za njihovo uveljavitev. Težnja po dokazu, ki je neovrgljiv, pravilih, ki so univerzalna, razdelitev ali transformacija kompleksnih problemov v bolj obvladljive, logično sklepanje, po katerem vsi pridemo do istega zaključka, vse to so zelo dobra orodja in način obvladovanja sveta, ki je zanesljiv temelj.    Več...

Zaradi tega temelja sem pri svojem delu naklonjena iskanju splošnih rešitev, običajno se ne zadovoljim z rešitvijo posamezne težave, če ta ne velja tudi v splošnem, osredotočam se na analizo obstoječih procesov dela in njihovo izboljševanje ter k takšnemu pristopu spodbujam tudi druge, velik poudarek dajem različnim optimizacijam.

Svojo kariero v podjetju Comtrade (prej Hermes Softlab) sem začela v času velike rasti števila zaposlenih. Podjetje je zato posvečalo veliko pozornost mentorstvu začetnikov in to je bil pomemben razlog za to, da sem se pridružila ekipi. Pri svojem delu sem se vključevala v zelo različne projekte za stranke v Sloveniji in v tujini - različne v smislu obsega problema in projektnih ekip, tehnologije, pa tudi moje vloge v ekipi. Skozi to različnost nalog, z dodatnimi treningi sem spoznavala zelo raznolike vsebine in s tem ves čas osebno napredovala.

Moja poklicna pot je z matematiko, kot sem si jo predstavljala v času študija, bolj malo povezana. Če pa pogledam širše, so naloge kot: testiranje z izbiro mejnih testnih primerov; razmislek o algoritmu, ki bo dal želen rezultat; priprava precizne in nedvoumne specifikacije izdelka na podlagi izvedene analize; raziskava vzrokov za odstopanje od načrtovanega in definiranje izboljšav procesa, da se temu vnaprej izognemo; in ne nazadnje prepoznavanje trendov ter postavljanje jasnih ciljev sebi in drugim; vsekakor še kako povezane s koncepti, ki sem jih omenila.

V času študija smo se naučili zelo precizno komunicirati znotraj matematičnih okvirov, na podlagi istih predpostavk – pridemo do istega zaključka. Eden od pomembnih izzivov po zaključku študija je bil, kako razširiti komunikacijo tudi izven teh okvirov.

Delo z ljudmi je namreč tisti izziv, kjer matematične zakonitosti velikokrat ne veljajo, kjer je splošnost pravil potrebno interpretirati na drugačni ravni, in tukaj je potrebno veščine, ki jih pridobimo v času študija, najbolj dopolniti in nadgraditi, da smo lahko uspešni. Manj...

Prof. dr. Andrej Blejec, diplomant tehnične matematike (1977), redni profesor za Biostatistiko in biometriko na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, predsednik Statističnega društva Slovenije (objavljeno 7. januarja 2014):

Od začetkov mojega študija je preteklo že 40 let, a ker se zgodovina ponavlja in ni na svetu nič novega, morda za primerjavo vseeno nekaj spominov na tedanje čase...    Več...

Odločitev za študij matematike je nekako vzniknila v osnovni šoli. Oče je bil matematik in statistik, tako da so bili računi in številke pogosto okrog mene. V šoli mi je računstvo kar dobro šlo, a v šestem razredu se mi je zameril učitelj matematike (ali pa jaz njemu?, vsekakor se mi še vedno zdi, da mi je ob nekem dogodku naredil veliko krivico). Tako sem doživel popolno blokado pri razmišljanju o, takrat aktualnih, uporabnih nalogah – nikakor mi ni šlo. Na srečo smo v naslednjem razredu za pol leta dobili novo učiteljico, po pol leta pa nas je začel učiti Pavle Zajc. Ta je poznal sposobnosti vsakega od nas in vsi so bili pred tablo uspešni: vsak je bil »vprašan« za sebi primerno oceno in še malo več. Tako si, na primer, dobil oceno tri, ker si znal rešiti nalogo za tri, ne pa zato, ker nisi znal rešiti naloge za pet. Ta vzpodbuda je pripeljala do tega, da je v matematični krožek hodilo več kot trideset učencev, tudi taki, ki so imeli oceno dve. Ko sva se s sošolcem odločala, da bi se vpisala v matematični razred takratne I. Gimnazije Bežigrad, nama je Zajc rekel: »Dobro, le pojdita tja. To vama bo gotovo prav prišlo. A ne mislita, da bosta še kdaj imela matematiko pet.«

Izkazalo se je, da je bila to (vsaj zame) najboljša popotnica. Kriterij prof. Štalca je bil kar visok, a me ni potrlo, da sem skozi gimnazijo shajal nekje s štiri plus (pa tudi kak občasen odmik navzdol ne). Za nekatere sošolce, prej super odličnjake, pa so bili taki izidi kar usodni in skoraj polovica se je v štirih letih prepisala na druge gimnazije. Ostalo nas je šestnajst, sedem nas je leta 1972 vpisalo matematiko na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, predhodnici FMF. Mene sta proti koncu gimnazije sicer zelo zanimali tudi geologija in astronomija, a sem na informativnem dnevu ugotovil, da geologija najbrž ni tisto, kar sem si predstavljal. Kolega Fran Dominko, takratni astronom, pri katerem smo se včasih zbirali in nam je pripovedoval o astronomiji, pa mi je nekako dal vedeti, da prav veliko astronomov Slovenija ne potrebuje. Vpisal sem matematiko in nikoli mi ni bilo žal.

Vpisal sem se na Tehnično matematiko, ki je bila v šestdesetih letih odziv na upadanje zanimanja za študij matematike. Uspešen, saj se nas je vpisalo več kot sto. Potem smo se dvakrat približno prepolovili, v četrtem letniku nas je bilo še okrog petindvajset. Študij je bil zanimiv, imeli smo profesorje, ki so vzbujali znanje in spoštovanje. Morda bo kdo rekel, da je čas zabrisal kake neprijetnosti, ampak slabega mnenja o »Jadranski« nisem imel nikoli. Študentje smo bili vedno sestavni del, vzeti kot mladi »kolegi«. Če je kdo slišal kako pikro, je bilo po navadi zasluženo, povedano pa v stilu. Zelo sem cenil tudi to, da študentje nikoli nismo videli kakih nesoglasij med našimi učitelji – nihče ni nikoli omenil česa slabega o kolegih. Študij je bil navzven monoliten, tudi če so ga v notranjosti načenjala kaka nesoglasja podstrok. V drugem letniku smo imeli nekakšno iniciacijo: profesorji in asistenti bolj »numerične« matematike in programiranja so nas povabili na pivo v gostilno Pod lipo. Kot vsi študentje, smo tudi mi včasih imeli občutek, da nas učijo stvari, ki so nepotrebne, da je vse preveč podrobno ipd. Na tako pripombo ene od kolegic (ob iniciaciji) je kolega Zakrajšek (starejši) odvrnil nekako takole: »Ne gre za predmete in snov. Mi vas hočemo predvsem naučiti misliti na matematični način in v štirih letih se vas zna kaj prijeti. Vaša primerjalna prednost pred drugimi strokovnjaki je, da vidite probleme na matematični način, drugače kot oni. Seveda pa morate vedno spoštovati tudi njihov pogled.«

V drugem letniku sem se prijavil za pomočnika v Matematični knjižnici. Do diplome sem enkrat na teden popoldne dežural v knjižnici. To mi je omogočilo neomejen dostop do literature v knjižnici, vse aktualne knjige so šle skozi moje roke pri izposoji ali pospravljanju na police. Večino sem vsaj prelistal, nekaj pogledal podrobneje. To je bilo takrat primerljivo sedanjemu dostopu do interneta. Ker so bili takrat zaposleni v knjižnici precej pedantni (to je sicer vrlina dobrega knjižničarja!), je večina študentov v knjižnico zašla le, kadar si je morala nujno izposoditi katerega izmed predpisanih učbenikov. V knjižnici, ne pri predmetih, sem opazil revije in knjige v zvezi z uporabo matematike v biologiji. Tako sem se odločil, da bom delal diplomo s področja uporabe matematike v biologiji. V drugem letniku smo dobili tudi dostop in vzpodbudo za uporabo računalnika IBM 1130 v fakultetnem računskem centru, kjer sem prebil precej popoldnevov. Leto kasneje pa smo začeli uporabljati nov računalnik CDC6400 v Republiškem računskem centru. Neomejeni dostop do računalnika, ali bolje rečeno do luknjača za programske kartice, je lahko vsak izkoristil za izboljšanje svojih sposobnosti programiranja. Ker mi je to šlo dobro od rok, sem se za diplomo lotil modelov dinamike populacij in 1977 diplomiral pri prof. Križaniču z nalogo »Matematični modeli v ekologiji«.

Med pripravljanjem diplome sem seveda razmišljal o zaposlitvi. Matematiki so se v tistih časih večinoma zaposlili kot učitelji v srednjih šolah ali pa kot programerji v t. i. računskih centrih raznih podjetij. Prva možnost mi ni bila po volji, ker zahteva obvladovanje dijakov precej psihičnega napora. Odgovornosti pri delu v računskem centru (kjer bi zaradi napake v mojem programu stala proizvodnja, ne bi mogli izplačati plač ali pa bi narobe izračunali bogve kaj ...) sem se tudi zavestno izognil. Pri srečevanju ob računalniških terminalih so mi starejši kolegi ponudili delo na področju ekonomskih raziskav in delo v predstavništvu velike ameriške računalniške firme: na področju ekonomije je deloval moj oče in nisem želel delati v istem okolju, poleg tega pa sem bolj naravoslovno naravnan in mi ekonomija ni bila pretirano zanimiva.

Malo pred zaključkom diplome sem se odpravil na Oddelek za biologijo, ki je bil takrat v prostorih Filozofske fakultete, z namenom, da se o vsebinski plati moje diplome pogovorim še s takrat vodilnim profesorjem ekologije Kazimirjem Tarmanom. Na hodniku sem srečal starejšega znanca iz gimnazije, ki se je začudil, kaj kot študent matematike delam na biologiji. Ko sem ga vprašal, ali se mu zdi, da bi biologi zaposlili matematika, pa me je takoj odpeljal do prof. Matije Gogala, takratnega direktorja Inštituta za biologijo. Po slabo uro dolgem pogovoru sva se dogovorila za službo. In v tej službi sem še danes.

Starejši matematiki so me nekoliko svarili, da v nematematičnih okoljih včasih na nas gledajo navzdol. Pa sem hitro dobil vtis, da sem dobrodošel. Skladno z nasvetom kolega Zakrajška sem šel tja zato, da bi pomagal manj veščim matematike. Pomembno se mi zdi, da zna človek prisluhniti »drugače mislečim« in skuša svoj pogled in stroko prevesti v njim razumljiv jezik. Če gre to v obeh smereh, je uspeh zagotovljen. Moja želja je bila predvsem modeliranje bioloških procesov, a zaradi raznih okoliščin takrat to ni zneslo. V vseh teh letih mi je bila všeč predvsem pestrost problemov, s katerimi se srečujem – prav nič rutinskega ali dolgočasnega. Poučevanje je prišlo nekako za zraven, že prvi mesec službe so mi zaupali vodenje vaj iz matematike za biologe. Kasneje smo ugotovili, da imajo na področju biologije vedno večjo potrebo po statistiki, pa sem se usmeril v to področje. Zdaj delujem kot profesor za področje statistike in svetovalec za statistiko na različnih področjih bioloških raziskav.     Manj...

mag. Mišo Brus, diplomant uporabne matematike (1995), ustanovitelj in direktor podjetja Agito d.o.o., www.agito.si, www.agito.biz (objavljeno 15. maja 2014):

Verjetno je bilo že nekje v sedmem razredu osnovne šole, po uspehih na Vegovih tekmovanjih iz matematike, jasno, da se bom nekega dne preizkusil tudi na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Tako sem res v letih od 1990 do 1995 začel in uspešno končal smer Uporabna matematika. Že v času študija me je zanimalo predvsem uporabno znanje, ki sem ga zlahka kombiniral z računalniškimi algoritmi.    Več...

Nikoli mi ni bilo težko razumeti in sprogramirati algoritmov, še večji izziv pa mi je bil izmisliti si algoritme za posebne namene ali jih nadgraditi tako, da so bili na primer hitrejši ali boljši za konkretni problem. V kombinaciji s »prepihom« pri študiju ekonomije mi je vedno bolj postajalo všeč tudi vodenje projektov razvoja programske opreme.

Leta 2003 sem šel še dlje in ustanovil podjetje Agito, katerega poslanstvo je razvoj zahtevne, napredne in predvsem kvalitetne programske opreme in storitev IT. Podjetje ves čas raste in postaja vedno bolj znano tako doma kot tudi v tujini. Še vedno mi je v veselje v naše IT izdelke in storitve, če je le mogoče, vključevati kaj drugačnega, naprednega, boljšega... pa naj gre za sam način oziroma metodologijo razvoja programske opreme ali pa za končne izdelke in storitve, za komunikacijo in sodelovanje v projektni ekipi in s končnimi strankami.

Nikakor ne morem trditi, da lahko pridobljeno znanje z univerze direktno uporabljam pri svojem delu, lahko pa rečem, da so način razmišljanja, pristop k reševanju problemov, želja po naprednih rešitvah ipd. tisto, kar je tudi gonilo našega napredka. Nikoli mi ni bilo žal, da sem vpisal in dokončal študij ter se po tem takoj posvetil stvarem, ki so mi še danes všeč.

Vztrajnost, ki jo je potrebno pokazati pri študiju matematike, predelovanje precejšnje količine vsebin in reševanje ne vedno ravno enostavnih nalog so prav tako izjemno dragocene izkušnje, ki so še kako v pomoč tudi pri vodenju projektov ali pri vodenju celotnega podjetja.    Manj...

mag. Branka Hrast Debeljak, diplomantka uporabne matematike (1990), ravnateljica Gimnazije Tolmin (objavljeno 5. maja 2014):

Če sem poštena, sem na svoja študentska leta že kar malo pozabila. Dogajanje na fakulteti spremljam preko izobraževanj za učitelje in tega, kar mi pove hčerka, ki študira fiziko, vzporedno pa še matematiko.    Več...

Naj opišem svojo pot: najprej sem prijavo poslala na Univerzo v Ljubljani, smer fizika, a so me vsi strašili, da s tem v Posočju ne bo službe, zato sem si premislila in se vpisala na uporabno matematiko. Nisem bila preveč bleščeča študentka, še zlasti me nihče ni pripravil na blazno razliko med srednješolsko matematiko, kjer mi je bilo vse jasno, in predavanji na fakulteti, zlasti analize in algebre, kjer je bilo vse skupaj veliko bolj teoretično. Še najbolj mi je bila všeč fizika, tako da še danes ne vem, ali je bila moja odločitev pravilna. Prva asociacija na fakulteto pa je vedno spomin na to, kako je – z umetniško pisavo – dr. Niko Prijatelj na začetku vsakega poglavja napisal Def.

Takoj po diplomi na prvi stopnji so mi ponudili delo v Planiki Kobarid – podružnici zagrebškega Kraša. Tam so kupili nove računalnike, sistem Unix in bazo Oracle, iz Zagreba pripeljali inženirja matematike in računalništva, zraven pa zaposlili še mene in enega računalničarja. Naloga: postaviti celoten poslovni sistem podjetja. Dali so mi kup knjig o operacijskem sistemu in nekako smo začeli. Delo je bilo zelo poučno predvsem iz človeškega vidika: stare možakarje v skladiščih, ki so stvari vedno tako poračunali, »da je štimalo«, smo začeli preganjati za razliko nekaj deset kilogramov blaga ... Bilo je tako hudo, da je soproga enega izmed njih prišla na firmo prositi, naj ga »rešijo« računalnika, ker je zbolel od skrbi.

Ko smo zadeve postavili na noge, je prišlo do kolapsa podjetja in znašla sem se na Gimnaziji Tolmin kot začasna učiteljica, ki ni ustrezala pogojem. Takrat v Ljubljani ni bilo študija ob delu, zato sem se vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru na enopredmetno matematiko. Na Štajerce mi je poleg njihove pregovorne prijaznosti ostal predvsem spomin na staro cesto čez Trojane. Mislim, da jo še vedno znam na pamet. Trud se je na srečo izplačal in dobila sem stalno zaposlitev na Gimnaziji Tolmin. Vmes sem, ker pač nisem imela pogojev za redno zaposlitev na gimnaziji, učila tudi na OŠ Tolmin in na takratni gostinski šoli. Poučna izkušnja, na podlagi katere sem kasneje še kako cenila privilegij gimnazijskega učitelja in predvsem delo svojih kolegov, zlasti na poklicnih šolah, kjer sem se pogosto počutila bolj terapevtka za raznovrstne težave kot učiteljica.

Na srečo sem zelo hitro ugotovila, da imam poučevanje rada, veliko sem se izobraževala, predvsem sem veliko delala z nadarjenimi dijaki na področju matematike in logike. Kasneje sem prevzela še koordinacijo mednarodnih projektov in izmenjav na šoli, rada pa sem delala tudi kot zunanja ocenjevalka pri maturi, se pogosto hudovala zaradi sestave nalog, a še nisem zbrala poguma in (zaradi geografske oddaljenosti) energije, da bi poskusila bolj aktivno sodelovati pri delu predmetne maturitetne komisije.

Ker sem se vedno bolj usmerjala v organizacijo, sem ugotovila, da mi manjkajo pravne in ekonomske spretnosti, zato sem se vpisala na magistrski študij managementa v izobraževanju v Kopru. Vsi predmeti niso bili zanimivi, imela pa sem srečo, ker sem naletela na nekaj izjemnih predavateljev.

Dr. Rado Bohinc iz nas ni poskusil narediti pravnikov, pač pa izkušene uporabnike prava pri svojem delu; bil je izvrsten pedagog. Mag. Denis Juričič nam je odkrival skrivnosti spletnih učilnic, kar je bilo takrat še povsem novo. Nadvse sem cenila to, da so me naučili statistike in SPSS programa, kar sem v prejšnjem študiju zelo pogrešala, predvsem pa sem imela srečo, da sem (glede na to, da delam na šoli, ki ima težave s promocijo svojih neštetih kvalitet) obiskovala predavanja marketinga v izobraževanju pri dr. Aniti Trnavčevič, ki je pametno prenašala kanadske izkušnje v naš prostor. Predvsem je poudarjala pošteno oglaševanje.

No – predznanje matematike mi je tudi tam prihranilo nekaj časa in denarja. Šlo je za selekcijski predmet, nekaj v zvezi z ekonomijo, kjer so kolegi, ki so imeli veliko več opraviti z ekonomijo kot jaz, množično »popadali«, jaz pa sem bolj po občutku kot kakšnem resnem znanju enkrat odvajala, včasih integrirala, nekajkrat uporabila neskončno vrsto in bila med čudežno peščico tistih, ki smo predmet relativno hitro naredili.

Od tod naprej sem se trudila biti dobra učiteljica in koordinatorka mednarodnih projektov. Pred dvema letoma je šola žal nenadoma ostala brez ravnatelja in tako sem se znašla na mestu ravnateljice Gimnazije Tolmin. Skupaj s kolegi smo in še vedno garamo, borimo se z grozljivim upadom števila otrok v Posočju, a uspelo nam je ohraniti visoko kvaliteto šole, izvajamo številne dejavnosti, zelo smo izboljšali imidž šole in uspeli zagotoviti odličen vpis.

Kljub zadovoljstvu z opravljenim delom pa vsak dan komaj čakam, da bo ura 10.45, ko imam eno uro pouka. Poučujem samo še en razred maturantov, lani sem poučevala višji, letos pa osnovni nivo. Zadovoljstvo in občutek, da sem bila s posredovanjem znanja in lepote matematike uspešna in da sem za vsako novo generacijo dijakov storila nekaj dobrega, je tisto, zaradi česar se še vedno počutim predvsem kot učiteljica. Delo ravnatelja namreč prinaša predvsem kup organizacijskega dela, izpolnjenih, ne vedno smiselnih poročil, za katerimi takoj pride nov kup papirja in ustvarja občutek nikoli dokončanega dela.     Manj...

Saša Kariž, diplomantka uporabne matematike (1998), zaposlena kot višja tehnična svetovalka v podjetju Cisco Systems, ZDA (objavljeno 6. novembra 2013):

Za študij matematike sem se odločila, ker se mi matematika zdi skrivnostna in vznemirljiva: razkriva neki skrivnostni svet, ki (verjetno) obstaja, vendar do njega ne moremo s pomočjo vida, sluha, tipa in ostalih čutil.    Več...

Na Fakulteti za matematiko in fiziko sem obiskovala smer uporabna matematika, ki se je izvajala še pred bolonjsko prenovo univerzitetnega izobraževanja. Študij na matematični fakulteti je bil nadvse resen, časa za zabavo je bilo malo, v glavnem smo cele dneve študirali. Vse, kar so profesorji zahtevali od nas, je bilo izključno znanje in pri tem niso niti najmanj popuščali. Ocenjevali so nas strogo.

Mislim, da so ravnali absolutno prav. Dandanes, ko je konkurenca neizprosna, za vsako delovno mesto je na tisoče in tisoče kandidatov, pričakovanja delodajalcev pa so visoka, mi namreč vse to znanje, delavnost, resnost in prilagojenost na trdo delo izjemno koristijo.

Prvo službo v Hermes Softlabu sem dobila po pogovoru s tedanjo vodjo podjetja, in sicer že dan po zaključku študija. Vodja mi je omenil, da je tudi sam matematik in da matematike takoj zaposlijo kot programerje, ker imajo z njimi izredno dobre izkušnje. Nekaj let po tem, na novem delovnem mestu, sem se začela ukvarjati z računalniškimi omrežji.

Kasneje sem dobila delo v ZDA. To se je zgodilo za tem, ko so me tja poslali na izobraževanje. Na zadnji dan izobraževanja smo morali slušatelji opraviti test znanja iz nekaj zapletenih omrežnih nalog. Ker sva z nekim študentom iz Anglije test opravila najbolje, sva oba dobila ponudbo za delo. Tako sem se začela ukvarjati z načrtovanjem in arhitekturo računalniških omrežij podatkovnih centrov velikega proizvajalca, kar počnem še danes. Delo zahteva neprestano izpopolnjevanje na področju novih tehnologij in iskanje novih izzivov in idej, kako bi lahko izboljšali obstoječe reštive in kako bi lahko bili konkurenčni ostalim podobnim podjetjem.

Prostega časa ostaja bolj malo (tudi zaradi neprestanih potovanj), kadar pa je na razpolago, ga skušam zapolniti z branjem literature, s poslušanjem glasbe, z igranjem šaha, z ukvarjanjem s športom, s smučanjem, s tekom, itd.     Manj...

Martin Pečar, diplomant uporabne matematike (2003), zaposlen v podjetju Telargo kot raziskovalec (objavljeno 12. decembra 2013):

Za študij matematike sem se odločil po dolgem premisleku. Zanimala in veselila so me mnoga področja, od zgodovine, umetnosti, do filozofije in še marsičesa. Eden od bistvenih kriterijev pri izbiri študija pa je bil, s kakšno izobrazbo se bom lahko zaposlil oz. si služil kruh. Nad predstavitvijo Fakultete za računalništvo sem bil sprva navdušen, vendar sem po premisleku ugotovil, da bo znanje, ki ga bom pridobil tam, preveč površno – pretežno o tehnologiji, ki pa se izredno hitro razvija, in v nekaj letih znanje zastari. Hotel sem se naučiti osnov, ki to tehnologijo omogočajo, zato sem izbral matematiko.    Več...

Vesel sem, da sem se tako odločil. Matematika ima veliko področij; nekatera so bolj filozofska, druga zelo uporabna. Vsekakor pa je matematika prisotna v vseh področjih življenja. Zato je zanimiva, pa tudi zaposlitev je mogoče najti v računalništvu, šolstvu, finančnem sektorju, znanosti itd.

Takoj po diplomi sem se zaposlil v podjetju Telargo, kjer sem deset let delal v oddelku za raziskave in razvoj. Ukvarjal sem se z zanimivimi izzivi, predvsem z obdelavo GPS podatkov: iz sledi vozil smo izračunavali cestno omrežje, statistiko prometa, iskali najhitrejše poti v omrežju itd. Tu sem potreboval znanje grafovskih algoritmov, geometrije, računske zahtevnosti in še marsičesa. Trenutno se ukvarjam s projekti optimizacije razvozov – ne več razvojno, temveč bolj poslovno, vendar mi teoretično razumevanje problema koristi.     Manj...

mag. Ana Robnik, diplomantka uporabne matematike (1985), zaposlena v podjetju Iskratel (objavljeno 6. decembra 2013):

Odločitev za študij matematike je bila zelo naravna in spontana, saj je izhajala iz moje ljubezni do tega področja že iz osnovnošolskih dni. Uporabna smer študija na Fakulteti ter pridobljeni način razmišljanja in pristop k odkrivanju neznanega, so mi dali bogato popotnico za široko paleto raznorodnih področij poklicnega udejstvovanja.    Več...

Sama osebno sem se odlično počutila v vlogi programerke in arhitektke zahtevnih informacijskih in komunikacijskih sistemov, delujočih tudi v realnem času, kar je še posebna strast. Modeliranje tako kompleksnih domenskih področij in njihova izvedba je resnična priložnost za kreativne ljudi, ki najdejo na videz preproste, pa vendar elegantne in univerzalne rešitve. In taki matematiki smo. Še bliže sta mi uvajanje novosti, od naprednih metodologij, notacij in tehnologij za opis in načrtovanje takih sistemov do priprave raziskovalnih projektov, ki rešujejo zanimive probleme, in nato tudi njihova izpeljava. Na svoji poklicni poti pa se srečujem tudi z vodstvenimi funkcijami, kjer pridejo do izraza razviti čut za odgovornost do sodelavcev in do rezultatov dela.     Manj...